Fazan

Za fazana je značilen spolni dimorfizem, kar pomeni, da se samec izrazito razlikuje od samice po velikosti in obarvanosti. Samica - fazanka je grahaste rjavo sive barve in ima rjave oči. Samica je velika 55 cm do 66 cm in težka 0,8 kg do 1,2 kg. Samec je bistveni večji in težji od samice, saj je velik 80 cm do 90 cm in tehta 1,25 kg do 2 kg. Od skupne dolžine odpade kar približno polovica na rep. Samec je zlato rumene barve, z dolgim repom. Glava je kovinsko zelene barve z rdečo kožo okrog oči, ki je še posebej izrazita in nabrekla v času razmnoževanja. Na vratu ima lahko bel ovratnik in na glavi dva čopka. Noge so sivkaste barve, na zadnji strani nog ima ostroge, ki so pri starejših samcih praviloma daljše. Samec ima rumene oči. Pri navadnem fazanu poznamo številne podvrste, ki se med seboj križajo, zato lahko najdemo v naravi tudi najrazličnejše barvne kombinacije.

Fazan se premika večinoma po tleh, saj izredno dobro teče. Leti razmeroma dobro in hitro, vendar na krajše razdalje, saj ga letenje hitro utrudi. Najbolje razviti čutili sta sluh in vid. Fazan spada med večženske (poligamne) vrste, kar pomeni, da se samec pari z več samicami. Najmočnejši samci si uspejo priboriti najboljše teritorije in s tem tudi več samic. V času razmnoževanja je fazan izrazito teritorialna žival. V maju znese fazanka v preprosto gnezdo (jamico) na tleh 8 - 18 jajc, ki jih vali 24 dni. Če prvo gnezdo propade, naredi drugega in včasih še tretjega. Za mladiče - kebčke skrbi samo samica. Kebčki se v prvih dneh prehranjujejo izključno s hrano živalskega izvora, kasneje pa delež rastlinske hrane narašča. Sprva puhasti kebčki izredno hitro rastejo, tako da se spreletavajo že po približno 10. dneh.V hladnem in mokrem vremenu propade velik del kebčkov. Po približno petih tednih že pričenjajo prenočevati sprva na grmovju, kasneje pa čedalje višje na drevju. Skupaj s samico ostanejo približno do starosti 12 do 15 tednov. V jesenskem in zimskem času so fazani večinoma osredotočeni v območjih z najboljšimi življenjskimi razmerami - v remizah. Naravni prirastek pri fazanu je kljub visoki plodnosti razmeroma nizek. V prvi vrsti je odvisen od življenjskih razmer v okolju in znaša približno 0,5 - 3 mladiče na fazanko. V neugodnih življenjskih razmerah lahko propade tudi 80 - 90 % gnezd.

Fazan je vsejed, saj se hrani tako z živalsko kot z rastlinsko hrano. Rastlinsko hrano predstavljajo najrazličnejša semena, plodovi, popki, poganjki, listi, cvetovi; živalsko pa različne žuželke in njihove razvojne oblike, polži, gliste, manjše žabe in plazilci…

Fazan

Poljska jerebica

Jerebica je po naravi izjemno skromna in nezahtevna živalska vrsta. Je rjasto rjave do rjasto sive pepelnate barve (samec je nekoliko svetlejši kot samica) in daje vtis izredno ljubke živali. Peruti ima rjasto rjave barve s temnimi in svetlimi odtenki ter svetlimi progami, kljun ima siv, noge pa ima modro-sive. Bistvena razlika med spoloma je, da je samec nekoliko svetlejši kot samica, ter da ima samec na krilih vzdolžno belo liso. Največ se giblje s hojo in hitrim tekom. Leti le na krajše razdalje 2 do 3 m od tal. Od čutil ima zelo dobro razvit vid in sluh.

Posebnost jerebic je enoženstvo (monogamnost) z izjemno trdnim družinskim življenjem. Starša živita z mladiči od rojstva do pomladi, ko se začno pariti. Paritev poteka v februarju ali marcu, ko se mladiči  ločijo od družine. Ko samička izbere samčka, odletita in si izbereta svoj življenjski prostor, ki obsega nekaj hektarov obdelanega polja. Maja znese samička v preprosto gnezdo na tleh povprečno 18 jajc, ki jih vali 24 dni. Samček ostaja vedno v bližini gnezda, da odvrača pozornost od valeče samice in jo tako varuje. Kebčke vodita oba starša in jih tudi grejeta. Sprva se kebčki prehranjujejo z izključno živalsko-beljakovinsko hrano, katera pa postopoma preide v rastlinsko.

Poljska jerebica

Raca Mlakarica

Raca Mlakarica je pogosta in široko razprostranjena vse leto v zelo različnih vodnih, od močvirij in vodnih tokov do ribnikov v središču mest. Je zagotovo vse leto najštevilnejša med vsemi racami, ki naseljujejo naše kraje, pozimi pa se ji pridružijo še mlakarice iz visokega severa. Voda je njihovo življenjsko okolje, ki jim predstavlja varnost in jim prinaša hrano, čeprav včasih zaidejo tudi na polje.

Samci v svatovskem perju izstopajo od skromnejših samic. Ima temno zeleno glavo z belim vratnim obročkom in rjave prsi. Hrbet in peruti so svetlo sivi, spodnja stran pa je še svetleje siva. Črni zadek zaključujeta dva navzgor zakrivljena notranja repna peresa »krivčka«. V letu je glava videti črna, temno modro zrcalo je na sprednji in zadnji strani občrtano z belo progo. Samica je podobna drugim samicam rac, ki se hranijo na gladini, od njih pa se loči po temni kapi, temni očesni progi in oranžnorumenem kljunu. So rjavo obarvane, z značilnim grahastim vzorcem, ki je varovalnega pomena zlasti tedaj, ko vali jajca. Ko mine pomlad, se tudi samci obarvajo v podobno obleko kot samice, od katerih ji potem najlažje ločimo po tem, da imajo rumeno obarvan kljun, medtem ko imajo samice oranžnorjavega.

Prehrana mlakarice je v glavnem rastlinska, hrani pa se tudi z vodnimi živalmi, kot so paglavci žab, z žabami ter vodnimi žuželkami, v vseh razvojnih fazah.

Mlakarice ne plavajo pod vodo, pogosto pa se jih vidi, kako se s potopljenim prednjim delom telesa pasejo v plitvi vodi, kjer s kljunom dosežejo dno. Tako kot obvladajo vodno gladino po kateri plavajo, tudi dobro letijo, pogosto celo ponoči.

Raca mlakarica

Poljski zajec

Življenjska strategija zajca je izmikanje naravnim sovražnikom, temu sta prilagojena tako telesna zgradba kot vedenje. Je izredno pozorna žival, stalno vohlja in prisluškuje, tudi vidi izvrstno.

Dolg je 40-70 cm (brez repa), težak 2-5 kg, rep ima dolg 7-11 cm. Zgoraj je rumenkasto rjav s sivim prelivom. Spodaj je bel. Uhlje ima zelo dolge s črnimi konicami, zadnje noge pa daljše in močnejše kot sprednje.

Prvotno je živel v stepah, danes v kulturnih stepah z revnimi gozdovi, tudi v močvirjih v gorah do 3000m nadmorske višine. Aktiven je ponoči in v mraku. Teče skokoma, pri begu dela okljuke. Živi posamično. Ležišče ima v talni vdolbini in ni podloženo. Ob paritvi potekajo živahni boji za samca, posamezno tudi za samico, značilni so paritveni obredi, zasledovanje in pretepi.

Poljski zajec dobro voha. Z dolgimi uhlji, ki jih lahko obrača, prestreza glasove. Oči ima ob straneh in vidi na vse strani brez obračanja glave. Ob počitku je vedno obrnjen proti vetru, tako da pravočasno zavoha bližajočo se nevarnost. Poljski zajec se ne seli, tudi pozimi ostane pri nas. Pred mrazom in dežjem ga varuje gosta  dlakak ob koži je mehka, kodrasta poddlaka, ki jo pokriva debelejša in daljša naddlaka.

Parjenje je od konca zime do sredine poletja, koti večkrat letno. Zajklja skoplje plitko kotanjo na polju ali v gozdu in vanjo skoti mladiče, ki so že pokriti z dlako, vidijo in lahko prosto tekajo. Doji jih samo 17 dni, ker so že drugi dan sposobni objedati zelenje. Samica je breja 42 dni, koti 3 do 4 krat letno, po 2 do 5 polno odlakanih mladičev, niso slepi, tečejo že po nekaj urah, sesajo 3 tedne, po štirih tednih so samostojni. Zanimivo je, da je lahko zajklja znova oplojena že med brejostjo, saj ima rogato maternico, v kateri se lahko neodvisno razvijata dve legli.

Poljski zajec